Žive jaslice obisku Postojnske jame pridodajo še novo dimenzijo – preplet prizorov, glasbe in svetlobnih učinkov v jamskemu ambientu pričara intimno vzdušje, hkrati  pa na določenih mestih dobiš občutek, kot da si del spektakla. In prav to je skupno svetopisemskim zgodbam in njihovi jamski uprizoritvi – občutljiva zgodba Jezusovega rojstva je postala ena osrednjih zgodb ene najbolj vidnih svetovnih religij.

Žive jaslice v Postojnski jami bodo na sporedu vsak dan med 25. in 30. decembrom. Organizatorji pričakujejo med 12 in 15 tisoč obiskovalk in obiskovalcev. Letos bodo zaradi epidemiološke situacije večinoma prišli kar iz Slovenije. V nadaljevanju te vabiva, da prebereš najine vtise in mogoče se občinstvu pridružiš tudi ti.

Najbolj obiskana turistična jama v Evropi

Nekoč pred davnimi časi se je ena od naju, še vsa mlečna, klatila po Veliki Britaniji. Pa so jo odpeljali v jamo. Prišli so do nekega spodmola in tam je bil kapnik. »Kdaj bomo pa šli noter v jamo?« je bila Anja neučakana. »Pa saj to je jama,« so ji pokroviteljsko pojasnili.

Tako je, če si iz Postojne, si v teh jamarskih zadevah kar malo razvajen. Ni veliko krajev na svetu, kjer si lahko tako čisto po turistično, v vsakodnevnih oblačilih in brez kakršne koli opreme, ogledaš kilometre podzemnih lepot, ki so jih filigransko izoblikovale sile narave.

Da ima Postojnska jama potencial za fina druženja ob  dobri glasbi, so ugotovili že kmalu potem, ko je Luka Čeč odkril njene notranje dele.

V Plesni dvorani (danes ji rečejo tudi Koncertna ali pa Kongresna dvorana) je za časa Avstro-Ogrske monarhije poplesovala predvsem elita. V soju sveč in električnih obodov so se tradicionalno vihteli 15. avgusta in na binkošti. Tradicija koncertov, maš in srečevanj se je nadaljevala tudi kasneje. Leta 1989 pa je nastopil čas za prve žive jaslice.

Žive jaslice – zgodba o detecu, ki se je rodilo v revnem hlevčku in bo odrešilo svet

Žive jaslice v Postojnski jami ponazorijo 16 svetopisemskih prizorov, ki jih soustvarja okoli 100 sodelujočih. Zgodbo o rojstvu Jezusa Kristusa verjetno vsaj v osnovah poznamo vsi. Prav zato se nas sicer večinoma nemi prizori zlahka dotaknejo.

In prav ta intimna milina živih jaslic je verjetno gnala tudi Frančiška Asiškega, ko je leta 1223 v skalni votlini v bližini italijanskega mesta Greccio pozval k prvi postavitvi.

Z idejo jaslic naj bi želel prikazati nežno, človeško plat Jezusovega rojstva. Pokazal je Odrešenika, ki se je rodil v revščini, v hlevčku, med pastirji. Siceršnje podobe Jezusa Kristusa kot kralja so bile sicer veličastne, a se je ljudstvo z njimi težje poistovetilo. Mali Jezušček pa naj bi ljudem pokazal svetost skromnosti, ponižnosti.

Organizatorji živih jaslic pravijo, da je božična pravljica največji približek izvornim jaslicam. No, kako je bilo nekoč, si malo težko predstavljava, a se definitivno strinjava, da je Postojnska jama krasen ambient za ta namen.

Milozvočno razvajanje ušes z odličnimi pevskimi gostjami

Skupaj s tradicijo živih jaslic v Postojnski jami se je oblikovala tudi navada, da ogled z glasbenimi nastopi popestrijo bolj ali manj uveljavljena glasbena imena.

Letošnji izbor pevskih gostij se je izkazal za zadetek v polno. Sopranistka Urška Kastelic postreže z izjemno tenkočutno Ave Mario. Severa Gjurin z zasanjano izvedbo Svete noči pričara zgodbo o mističnem rojstvu hlevcu. Za konec pa Maja Keuc Amaya zakroži jamsko popotovanje z doživeto interpretacijo Hallelujah.

Pevke nastopajo v kostumih angelov, kar je fina pogruntavščina. Angeli z angelskimi glasovi.

(Pa še to: Več o legendarni pesmi Sveta noč si lahko prebereš v najinem blogu Božične pesmi – a poznaš njihove skrite zgodbe?)

Igra svetlobe ob krščanskem prazniku luči

Luč najlepše zasije v globoki temi. Izbor Postojnske jame za svetlobni spektakel je odlična poteza. Premišljeno nastavljen soj svetlobe že tako osupljive kapniške strukture pokaže v novi luči (dobesedno in v prenesenem pomenu, hehe). Angeli s pomočjo igre svetlobe postanejo še bolj skrivnostni. Projekcije na jamskem stropu pa pričarajo občutek neskončnega nebesnega svoda. Kar naenkrat postaneš mali človek v neskončnem vesolju.

Poigravanje s svetlobo je prepričljiv element doživetja živih jaslic tudi v simboličnem pomenu. Krščanstvo konec koncev dojema Jezusa Kristusa kot Luč, ki sveti v temi. Žive jaslice v Postojnski jami pa se vseskozi poigravajo u uprizarjanjem Jezusovega rojstva skozi igro teme in svetlobe.

Praznični izlet nekam, kjer zagotovo ne bo deževalo

Tokratni božično-novoletni prazniki dosledno padejo na vikend. Ampak ker je prepir s koledarjem popolnoma neučinkovit način upora, raje predlagamo, da jo po božični pojedini mahneš na izlet. Vremenska napoved je skoraj tako kisla, kot je bilo iztekajoče se leto. Pri obisku Postojnske jame pa je meteorologija popolnoma irelevantna – v jami bo zagotovo 10 stopinj Celzija.

Naj se odpravim na žive jaslice v Postojnski jami?

Božična pravljica v Postojnski jami bo zagotovo očarala najmlajše, ki se bodo izleta v skrivnostno podzemlje zagotovo še dolgo spominjali. Izlet je idealna izbira tudi za vse, ki bi radi uživali v izvrstnem prepletu božičnega vzdušja in osupljivih naravnih lepot.

Izlet na žive jaslice v Postojnski je dober recept za medgeneracijsko druženje. Spokaš celo familijo v avto in akcija! Vstopnice je dobro kupiti vnaprej. Spletni nakup pa prinese tudi 20-odstotni popust. Vstopnice so na voljo tukaj.

Pri nakupu je možno tudi vnovčiti BON21.

Na žive jaslice z masko in PCT pogojem

Epidemiološki ukrepi seveda veljajo tudi v posebnih ambientih kot je Postojnska jama. Masko gor, PCT in naj se izlet začne. Pa še to – kombinacija vlage v jami in zaščitne maske stopi make up. Medve sva posledično zgledali kot dva vesela zamaskirana rakuna, hihi.

(Naslovna foto: Postojnska jama d. d.)

The post Žive jaslice – božična pravljica v Postojnski jami appeared first on Travelicious.

1. Štanjel

Ognjeno rdeč ruj in rujno vino kličeta. Kraška jesen vsako leto privabi tiste, ki uživajo v lepem. Ruj prelivajo na slikarska platna, vino iz sodov v kozarce.

Obvezen postanek na Krasu je Štanjel, čarobno mestece s pestro zgodovino, izjemnimi razstavami in z enim najlepših vrtov v Sloveniji. O Štanjelu si lahko več prebereš v prispevku Štanjel očara: 7 namigov za doživet obisk kraškega bisera. Do 21. novembra 2021 pa na Krasu poteka Mesec kraške kuhinje, tako da del izleta lahko posvetiš tudi razvajanju brbončic.

Lokacija: Štanjel

2. Otok ljubezni, Ižakovci

Ko se krošnje razkošnih topolov na Otoku ljubezni v Ižakovcih obarvajo v zlatorumene odtenke, se romantična atmosfera razbohoti v vsej svoji skrivnostni lepoti.

Zato, da se imaš na Otoku ljubezni lepo, ni treba biti zaljubljen_a. Otoček sredi na videz počasne, a nikakor umirjene Mure, ponuja raznovrstne stvari. Ogledaš si plavajoči mlin na Muri in se z brodom popelješ na drugo stran reke, v Prlekijo. V Büjraškem muzeju se seznaniš z načini, kako se je mali človek upiral muham velike reke. In preživiš nekaj časa na sprehodu skozi očarljivi gozdiček.

Lokacija: Otok ljubezni

3. Arboretum Volčji potok

Ko si zaželimo letni čas zaužiti skozi občudovanje sezonske favne, predstavlja Arboretum Volčji potok zadetek v polno. Jeseni občudujemo domače in tuje drevesne vrste, katerih krošnje opozarjajo nase s plaščem tisočerih toplih odtenkov.

Sprehod skozi največji botanični vrt v Sloveniji je prava paša za oči. Park je prepreden s potočki in jezerci, ki se napajajo z odsevom jesenskih krošenj. Na sprehodu si tako spočiješ oči in dušo, ali pa k potepanju pristopiš na bolj študiozen način in se seznaniš s floro tega edinstvenega parka.

Lokacija: Arboretum Volčji potok

4. Podčetrtek

Namakanje v termalni vodi vedno obljublja sprostitev. A v Podčetrtku je to šele začetek. Obvezen naslednji postanek je, po najini navdušeni oceni, eden najlepših samostanov daleč naokoli. V Minoritskem samostanu Olimje obišči tudi staro lekarno in si privošči kak zeliščni zvarek, ki ga pripravljajo menihi. Potem pa se odpravi še v botanični vrt, kjer uspeva več kot 200 vrst zdravilnih zelišč.

Zdravilo za dušo pa najdeš nedaleč stran – v čokoladnici Olimje. Nekateri pot nadaljujejo na Jelenov greben, kjer opazujejo nič kaj plašno divjad. Drugi se odpravijo v Deželo pravljic in domišljije. Tretji pa zavijejo na domačijo Haler, kjer nazdravijo z domačim pivom.

Lokacija: Podčetrtek

5. Park Brdo

Osrednji slovenski protokolarni objekt obkroža čudovit park, ki se nato raztegne v gozd. Umirjen sprehod po s pisanim listjem posutih sprehajalnih stezah, je prav fina ideja, ko se sprašuješ, kam jeseni na izlet.

Na posestvu Brdo se je krepil slovenski protestantizem, po 2. svetovni vojni pa je grad postal letna rezidenca in protokolarni objekt Josipa Broza Tita. Danes si med sprehodom ogledamo s slamo prekrite kozolce toplarje, opazujemo bogato floro in favno, uživamo v alpskih razgledih, preučimo tipični slovenski čebelnjak, občudujemo bogato kiparsko zbirko in pozdravimo lipicance, ki prikopitljajo mimo.

Lokacija: Park Brdo

6. Kočevski Rog

V Kočevskem Rogu se bohotijo dinarski gozdovi jelk in bukev. Bukev, kraljica slovenskih gozdov, jeseni uprizori pravo čarovnijo barv. V globokem gozdu listje mogočno zašelesti . Tišina dobi veličasten zvok.

Nič skrbet, ne pošiljamo te v samo osrčje pragozda. Te pa pošiljamo v bližino. Hodi spoštljivo, na široko odpri oči ter občuduj rastlinje, živalstvo in kraške pojave. Izlet bo zagotovo nepozaben.

Lokacija: Kočevski Rog

7. Triglavska jezera

Jeseni na potep v kraljestvo Zlatoroga? Ob primernem vremenu absolutno ja! V zlati barvi boš užival_a tudi, če ne boš srečala Zlatoroga – vanjo se odenejo krošnje macesnov.

Dolino Triglavskih jezer je izoblikoval ledenik. Za dostop do nje se je treba potruditi, a si za trud bogato nagrajen. Črno jezero, Dvojno jezero, Jezero v ledvicah, Zeleno jezero, Rjavo jezero, Mlaka na Laštah in Jezero pod Vršacem. 7 jezer, 7 očarljivih kotičkov, za katere zlahka verjamemo, da tam prebivajo vile.

Lokacija: Dolina sedmerih jezer

Še kam jeseni?

Če te zanima še kakšen predlog za jesenski potep, si preberi Kam jeseni na izlet? 7 predlogov za uživanje v simfoniji barv. Na pot pa ne pozabi vzeti tudi Travelicious lončka, iz katerega popiješ krepčilen čaj in si z njim pogreješ roke.

The post Kam jeseni na izlet? Še 7 predlogov za uživanje v idili barv appeared first on Travelicious.

1. Planina Zajamniki

Te zanima kako je videti najlepša pastirska ulica v Sloveniji? Ne, prav nič se ne hecamo. Na planini Zajamniki se lahko sprehodiš po pravi “ulici pastirskih stanov”. Pastirsko življenje na zahodnem robu Pokljuke zagotovo ni bilo lahko, toda delovno okolje je bilo prav osupljivo očarljivo. Prav nič čudnega, da so pastirji tako veselo vriskali.

S Planine Zajamniki se razprostira enkraten pogled na Triglav in Julijske Alpe. Jesen pa prinese tople barve, ki pobožajo vsako popotniško dušo.

Lokacija: Planina Zajamniki

2. Petelinjsko jezero

Pivška jezera so skorajda neokrnjeni biser slovenske divjine. Neukročena, neponovljiva, vedno drugačna. Narava presihajočih jezer je nekoč burila duhove, saj so si jo ljudje težko pojasnili. Skrivnostnost pa je tu prisotna še danes.

Obisk Petelinjskega jezera jeseni je prava vizualna poslastica. Na gladini opazujemo odsev raznobarvnih listnatih gozdov, ki pokrivajo okoliške hribe in uživamo v popolnem miru. 

Obenem pa lahko obiščemo še Ekomuzej Pivških presihajočih jezer, kjer izvemo, zakaj se vode na kraških tleh tako hecno in nepredvidljivo obnašajo.

Lokacija: Petelinjsko jezero

3. Kostanjevica na Krki

Najmanjše mesto v Sloveniji je cukrček, ki si zasluži večkratni obisk. Na otočku je vedno lepo, igra barv, ki jo odsevi dreves uprizorijo v lenobni Krki, pa predstavlja enkratno jesensko doživetje.

Oko se v Kostanjevici na Krki spočije tudi med sprehodom po parku lesenih skulptur Forma Viva, oktobra pa je veselo vzdušje tudi na vinogradih, kjer na trgatvi poskrbijo za nov letnik cvička.

Lokacija: Kostanjevica na Krki

4. Grad Snežnik

Ko so sredi 19. stol. grad Snežnik odkupili knežja družina Schönburg-Waldenburg, so si svojo novo nepremičnino zamislili kot svojo lovsko rezidenco. Pri izbiri kraja se niso zmotili – snežniški gozdovi so prostrani, čarobni, divji.

No, kjer je gozd lep, se zagotovo splača na jesenski izlet. Na sprehod, potem pa še na ogled gradu, kjer si ogledamo, kako se je na podeželskih dvorcih odvijalo vsakodnevno življenje.

Lokacija: Grad Snežnik

5. Zelenci

Ena najbolj priljubljenih izletniških točk v Sloveniji očara v vsakem letnem času. A zelenska zelena še bolj ozeleni, ko jo obkroža rastlinje pisanih jesenskih barv.

Zelenci so eden od izvirov Save Dolinke, voda pa skozi celo leto ohranja 6 stopinj Celzija. Po ogledu pa nadaljujemo izlet v Kranjsko Goro. Aktivnosti in krajev za ogled nam ne bo zmanjkalo.

Lokacija: Zelenci

6. Boč

Boč oz. Štajerski Triglav, kot mu nekateri ljubeče pravijo, ima v bistvu dve glavi. Na eno se ne moremo povzpeti, saj pripada vojski. Na drugem pa je enkraten razgledni stolp, s katerega občudujemo kako je jesen obarvala krajino vse do obzorja.

Med pohodom po šelestečem listju ne pozabiti zaviti do jame Balunjače, kjer je nekoč davno prebivalo 12 razbojnikov, ki jim je poveljevala Orjaška Špelca. Še pred tem pa so ta kraj naseljevale vile rojenice.

Lokacija: Boč

7. Planšarsko jezero

Na izlet do “jezera v obliki srca” jo je vedno lepo mahniti. Planšarsko jezero seveda očara tudi jeseni. Sprehajalnih poti je na izbiro več kot dovolj, za jezerom pa se razprostira veličasten razgled na Kamniško-Savinjske Alpe.

Med uživanjem na svežem zraku si privošči še osvežitev z jezersko slatino, ki blagodejno vpliva na srce in ožilje. Mineralno vodo si brezplačno natočiš, najboljša pa je, malo za hec, malo za res, če jo spiješ iz Travelicious lončka.

Lokacija: Planšarsko jezero, izvir Jezerske Slatine

Kam jeseni na izlet? Veseli bova tudi tvojih idej v komentarju!

V rokavu imava še nekaj predlogov kam jeseni na izlet. Kmalu jih bova predstavili novem blogu. Do takrat pa spremljaj Travelicious Instagram in Facebook profil, kjer bova poskrbeli še za kakšno zanimivo destinacijo.

The post Kam jeseni na izlet? 7 predlogov za uživanje v simfoniji barv appeared first on Travelicious.

Kamnite hiške, krašene s pisanim cvetjem. Gostoljuben sprejem. Naklonjenost do umetniškega ustvarjanja. Miza, obložena z narezkom pršuta in vrčem kraškega terana. Mogočni vaški vodnjaki in slikovit park. Štanjel očara prav vsakogar in prav v vsakem letnem času.

1.  Grad Štanjel

A tudi ti v naselja, ki jih obdaja obzidje, vstopaš s posebnim navdušenjem? Konec koncev prej lahko samo ugibaš, kaj te čaka za kamnito kuliso.

V Štanjel zakorakamo skozi obrambni stolp in pred nami se nariše nov svet. Pot po ozkih uličicah za trenutek odložimo, nemudoma zavijemo na levo in že smo na dvorišču grajskega poslopja. Prijetno urejen ambient nas vabi, da se zadržimo kar tukaj, a naš obisk se šele začenja.

V pritličju obiščemo TiC, kjer nam lahko postrežejo z želenimi informacijami. Nato se lahko povzpnemo v prvo nadstropje gradu, kjer domuje Galerija Lojzeta Spacala.

Lojze Spacal, umetnik Istre in Krasa

Lojze Spacal (1907 – 2000) je bil svetovno uveljavljen slovenski grafik in slikar. Prebival je v Trstu, poznamo pa ga kot umetnika Istre in Krasa. Tu je črpal motive za svoje delo. Pravil je, da mora biti likovna umetnina kot glasba: opojna, zamaknjena in slišna v tišini.

Ogled razstavljenih del, ki jih je Lojze Spacal podaril Sloveniji, je dobrodošel simbolični uvod v raziskovanje Krasa. Kamnita pokrajina, kamnite hiše, kamniti suhi zid. Surova realnost, ki pa je, če jo pogledaš s srcem, prav osupljivo lepa.

Lojze Spacal je v svojem opusu upodobil tudi boleče prizore, ki sta jih zakuhali dve svetovni vojni, ki sta divjali tudi v Trstu in na kraških tleh. Krvavo rdeči odtenki na belem kamnu kličejo v spomin in opomin.

Preobrazba Gradu Štanjel – iz pogorišča v hram umetnosti

Vojna pa ni prihranila gorja niti Gradu Štanjel. Graščina, ki je svojo baročno podobo dobila leta 1661, je bila utrjena že veliko prej. Po drugi svetovni vojni je bilo grajsko poslopje požgano. Ostali so samo zidovi.

V 80-ih letih je Lojze Spacal takratni občini Sežana poklonil del svojega obsežnega opusa. 52 slik, 78 grafik in eno tapiserija iz obdobja od leta 1937 do 1987 je bilo čudovito darilo, najti pa je bilo treba še primeren prostor za odprtje galerije.

Čas je bil za drzno določitev – galerija Lojzeta Spacala bo v palaciju (stanovanjskem delu) Štanjelskega gradu. Sledil je obsežen projekt historične rekonstrukcije palacija. Leta 1988 je Galerija Lojzeta Spacala zaživela. Carsko, kajne?

2.  Gledanica – Turn

Vrstni red obiska ni bistvenega pomena. Če pa se ti po obisku galerije prileže sprehod, je čas za vzpon na hrib Turn. Po simboličnem, likovnem razgledu, se prileže še hribovski.

Ne skrbi, cilj dosežeš že po nekajminutnem sprehodu. Na vrhu, ki se imenuje Gledanica ali Ledenica, se povzpneš na ostanke rimskega stolpa. Razgled te preprosto očara. Na eni strani se razlega komenski Kras, na drugi pa te pogled odpelje v Vipavsko dolino.

No, medve, Postojnčanki, sva zasanjano pogledovali predvsem proti veličastnemu Nanosu. Ga v Postojni občudujeva prav vsak dan in ga je bilo zanimivo videti še z druge perspektive.

Turn pa ni čisto navaden hrib. Na njem je bila naselbina namreč že v bronasti dobi. Prazgodovinsko gradišče oz. kaštelir je bilo poseljeno tudi v železni dobi, potem pa so si ozemlje podredili še Rimljani.

Nekaj tisočletij kasneje je Gledanica prav fina točka za foto postanek ali malico z razgledom.

3. Štanjel in sveti Danijel

Od kod ime Štanjel? Izvor imena Štanjel je precej enostaven – zavetnik vaške cerkve je sveti Danijel.

Cerkev svetega Danijela je bila zgrajena sredi 15. stoletja v poznogotskem slogu. Okoli 150 let pozneje so ji leta 1609 prizidali zanimiv zvonik, ki je postal eden od zaščitnih znakov Štanjela. Ko sva med posedanjem na eni od štanjelskih kamnitih ograj občudovali kupolo, naju je obe spomnila na obliko rakete. Kasneje pa sva brali, da se temu pogosto reče »limonasta oblika«.

4.  Kraška hiša

Štanjel je majhno, stisnjeno terasasto naselje. Zanimivih detajlov pa je v vasi toliko, da bi jih človek občudoval ure in ure. Očara te majhno okence, na katerem se bohotijo bršljanke. Potem občuduješ stara vrata, okrašena z venčkom iz suhega cvetja. Za ovinkom te z gredice pozdravlja druščina vrtnih palčkov. Ne moreš se upreti, da ne bi pobožal_a kakšne od dišavnic, ki dehtijo ob poti. In ta kamen. Surov, a izklesan z ljubeznijo. Kamnoseško delo ni od muh.

Kamen je čudovit gradnik – in amen!

Na Krasu ni kamnit samo temeljni kamen. Kamnite so hiše, suhi zid, škrle na strehi. Nekoč so bili kamniti tudi žlebovi. Ti se stekajo v kamnite vodnjake. Vode na Krasu ni nikoli dovolj. Če je ne uloviš, hitro ponikne skozi apnenčasta tla.

O tem, kako je ta kamnita mašinerija nekoč funkcionirala v vsakdanjem življenju, priča stara kraška hiša, imenovana tudi romanska hiša. Velja za najstarejšo zgradbo v Štanjelu, saj je bila sezidana v 14. ali 15. stoletju.

Kraška hiša je grajena v dveh nadstropjih – v spodnjem je gospodarski del, v zgornjem pa bivalni. Kuhinja in spalnica sta v enem prostoru.

Velike družine so živele nagnetene na majhni površini, ki je bila obenem še zelo temna. Majhna in redko posejana okna so postala ena od značilnosti kraške arhitekture. Prikladna so bila zaradi zaščite pred mrazom, vročino in burjo, ki neusmiljeno brije po kraški planoti. Pa tudi zaradi statike – kamnite stene in strešne škrle imajo svojo težo. Strokovni izraz za škrle je sicer ploščati apnenec, 1 kvadratni meter strehe pa tehta kar neverjetno 1 tono.

Preprosti dom kraškega človeka

V Kraški hiši si ogledamo etnološko zbirko Goriškega muzeja, ki predstavi vsakodnevno življenje kraškega človeka v preteklosti: Stenska niša – škafenca. Preprosta postelja z žimnico iz koruznega lubja – lubenco, pogrnjena z rjuhami iz domačega platna in odejo iz domače preje. Poročna skrinja, zibelka, posodje. Pa orodje za opravila vseh vrst – preša, kamniti terilnik za ječmen in kamnita posoda za shranjevanje masti. Razstavljenih je več kot 200 eksponatov.

Še posebej naju je navdušila večnamenska mentrga oz. kruhova zibel. Zjutraj so v njej mesili kruh, čez dan so jo uporabljali kot mizo, zvečer pa je služila kot zibelka za dojenčka. Ta je mentrgo dobro ogrel, zato je zjutraj kruh lepo vzhajal.

5.  Grajžarjevi

Kraške hiše si nisva ogledali sami. Po njej naju je popeljal Vojko Markočič. Stavba in etnološka zbirka niso bili več zgolj predmeti. Najin vodnik jim je vdahnil zgodbo. Saj veste, kako to gre. Dobrim zgodbam sledijo nova vprašanja, tako se je ogled prelevil v prijeten klepet.

Z ženo Vlasto sta lastnika in upravitelja kraške hiše, doma pa sta v sosednji domačiji. V slednji sta uredila galerijo in okrepčevalnico Grajžarjeva marenda. Seveda sva se nemudoma tudi me odločili okrepčati.

Na Krasu se vedno kaj nareže in kaj popije

Paradni konj kraške kulinarike je seveda kraški pršut, sušen na kraški burji. Pri Grajžarjevih ga narežejo z ročno salamoreznico Berkel. Malica oz. marenda se tu prelevi v pravi obred.

Medve ne jeva mesa in sva si privoščili odličen sir. In s čim sva poplaknili jedačo? S kraškim kraljem – teranom. Vinom polnega okusa, rubinasto rdeče barve. Gostim vinom, ki te okrepča. In ki je, če ga pijemo po pameti, tudi zdravilno.

Štanjel kot navdih za umetniško ustvarjanje

Po tem, ko sva poskrbeli za dobro kri, sva si še ogledali Grajžarjevo galerijo, kjer svoja dela razstavlja tudi Vlasta Markočič. Turistično ponudbo je nadgradila z izborom domiselnih delavnic, primernih za vsakogar.

Na delavnici Po Spacalovih stopinjah si sam_a izdelaš matrico, odtisneš linorez in si tako ustvariš lasten spominek na obisk Štanjela. Odtisneš lahko tudi razglednico. Če imaš raje zgodbe, lahko prisluhneš kamišibajski predstavi v kraškem narečju. Pa še kaj bi se našlo.

Dejavnosti, ki jih ponujajo v Grajžarjevi ustvarjalnici nisva preizkusili, saj je za udeležbo potreba vnaprejšnja prijava. Zagotovo pa se še vrneva in se preizkusiva v grafičnem ustvarjanju. Zagotovo bo zabavno, saj sva v tem smislu veliki nerodi. Kamišibaj pa je vedno zagotovilo za nasmeh na ustnicah.

6.  Maks Fabiani

Štanjel je svojo slikovito podobo dobil tudi z arhitekturnimi posegi Maksa Fabianija. Ta izjemno ploden urbanist in arhitekt je poskrbel za obnovo štanjelskega gradu, ureditev Ferrarijeve vile in načrtovanje imenitnega Ferrarijevega vrta.

Veličastna kariera prvega arhitekta z doktoratom v avstro-ogrski monarhiji

Maks Fabiani (1865 – 1962) je bil rojen v sosednjem Kobdilju, v Štanjelu pa je med leti 1935 in 1945 županoval.

Preden se je leta 1917 vrnil na Kras, je ustvaril izjemno kariero. Bil je eden največjih arhitektov in urbanistov Habsburške monarhije, osebni umetnosti svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda in zaupnik ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Zaposlen je bil kot profesor na dunajski tehniški univerzi, sodeloval je s slavnim Ottom Wagnerjem in zasnoval načrte za številne imenitne zgradbe na Dunaju, v Ljubljani in Trstu.

Vrnitev v Štanjel in nova poglavja

Med drugim je je njegovo delo tudi slavni Narodni dom v Trstu, ki so ga leta 1920 požgali fašisti. Grozovit dogodek, kajne? No, Fabianija očitno ni pretirano vrgel iz tira, saj se je leta 1921 včlanil v fašistično stranko, si nadel črno srajco in postal vodja fašistične škvadre. Interpretacije kako, kaj in zakaj se je včlanil, so različne. Mnenja zainteresirane javnosti o njegovem družbenopolitičnem delovanju so še danes razklana. Nedvomno pa je Maks Fabiani skupaj s Plečnikom postavil temelje moderne arhitekture na Slovenskem.

Slavnemu arhitektu so v Štanjelu posvetili razstavo, ki je na ogled v Kvadratnem stolpu – nekdanji grajski kapeli. Me si je še nisva ogledali, saj sva bili že malo na tesnem s časom in sva raje odhiteli v Ferrarijev vrt občudovat potonike. Naslednjič pa razstava zagotovo pride na vrsto.

7. Ferrarijev vrt

Zgodovina piše čudne zgodbe in tudi v Štanjelu je ironija spletla svoje štrene. Zgornji Štanjel je dobil vodovod šele leta 2015. Osem desetletij pred tem pa je slavni arhitekt Maks Fabiani na vedno žejnih kraških tleh izumil poseben vodovodni sistem, kjer se je deževnica zbirala na premeten način, ki je omogočal samooskrbo z vodo. In to ne zgolj za uporabo v gospodinjstvu in namakanje, ampak tudi za zabavo. Ljudje od nekdaj radi pogledamo lušten vodomet, mar ne?

Počitniški raj za tržaško gospodo

Zdravnik Enrico Ferrari, Fabianijev sorodnik in prijatelj iz Trsta, se je na Štanjel navezal do te mere, da je mestece postalo njegov drugi dom. Zanj in za njegova dva brata je Fabiani ustvaril Vilo Ferrari. Nekaj starih hiš, ki so ležale neposredno za obzidjem, je povezal v eno zgradbo.

Pod Vilo Ferrari se je Fabiani namenil urediti vrt in nastala je mojstrovina, ki je še danes vredna ogleda. Tako kot Štanjel je tudi vrt urejen na terasast način. Srce vrta je predstavljal ovalni bazen, sredi katerega leži prikupen otoček, ki ga z vrtom povezuje mostiček v beneškem stilu. Če bi Fabiani to ustvaril danes, bi rekli, da je zadevo zasnoval “direkt za instagram”.

Tu so še paviljon s čudovitim razgledom, pergola, umetna votlina s školjko in vodometi. Pa prekrasno zelenje, ki ga je nekoč dopolnjeval še zelenjavni vrt. Ferrari in klapa so znali uživati. Na informativni tabli je predstavljena fotografija, kako so se po bazenu prevažali s čolnom. Hecni ljudje, ni kaj.

Pri zasnovi vrta je Fabiani ubral kombinacijo elementov tradicionalne kraške arhitekture in modernih trendov. Uspelo mi je ustvariti prepričljivo celoto. Pri gradnji je uporabljal veliko betona, ki je bil v tistem času nov material, ki se je šele uveljavljal. Cementarna Anhovo, pionirka te vrste na našem območju, je takrat delovala šele dve leti. Klasičen material, kamenje, pa so uporabili iz bližnjega kamnoloma Tupelče.

Dobro premišljena in očesu prijetna arhitektura

Kot največjo inovacijo Ferrarijevega vrta lahko nedvomno izpostavimo že prej omenjen vodovodni sistem. Ko so ga pred nekaj leti obnavljali, sploh ni potreboval večjih posegov. Fabianijev mehanizem še danes navdušuje.

Ferrarijev vrt je danes priljubljeno prizorišče porok. Cvetje in rastlinje je čudovito. Okolje pa izjemno fotogenično.

Vrt je nedvomno vreden obiska, vstopnine pa ni. Medve bi ga radi obiskali še v kakšnem drugem obdobju leta, saj se z rastlinjem zagotovo spreminja tudi vzdušje.

8. Kam naprej?

Štanjel sva zapustili skozi isti obrambni stolp kot prej. Obzidje, ki so ga nekoč davno zgradili zaradi obrambe pred turškimi vpadi, je ostalo za nama. Če se nama ne bi mudilo domov, bi si ogledali še vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Soška fronta je divjala blizu. Na pokopališču počiva okoli 1000 avstroogrskih vojakov.

Lahko bi se sprehodili tudi do Ville Fabiani v Kobdilju in pokukali, kako zgleda nedavno obnovljeni podeželski dvorec, kjer je bil rojen slavni arhitekt. Tu raste tudi večstoletna murva, za katero ljudje radi rečejo, da bi jo radi slišali spregovoriti. Villa Fabiani je sicer preurejena v gostišče mondene narave, zato je potrebno svoj obisk najaviti.

Vabljivo je zvenel tudi sprehod po Fabianijevih poteh. Ena od njih vodi vse do Kobdija, ob poti pa lahko tudi posedaš na Fabianijevi klopci.

Po novem se lahko po Štanjelu sprehodiš tudi v okviru dogodivščine Škratji Kras, ki bo razveselila predvsem otroke. Na pot, ki meri dobre 3 km, se otroci predhodno pripravijo z branjem slikanice Škratje s Krasa, na pohodu pa vas vodi Krasna beležka.

Naslednjič se bova zagotovo odpravili še kam na kosilo. Če imaš nasvet za kako dobro gostilno v okolici, se priporočava. Štanjel ponuja mnogo različnih doživetij, zato se bova tja zagotovo še vrnili. Kras je prav zares krasen in tja se človek z veseljem vrača. Imaš tudi ti kakšno idejo za prijeten dan na Krasu? V komentarjih spodaj bova z veseljem prebrali tvoje pripombe, predloge, prebliske.

Obenem pa te vabiva, da pokukaš v najino spletno trgovinico in si izbereš lonček zase ali za svoje bližnje. Travelicious lončki so najina zvesta popotnica na klatenjih po bližnjih in daljnih krajih. Naj razveseljujejo tudi tebe!

The post Štanjel očara: 7 namigov za doživet obisk kraškega bisera appeared first on Travelicious.