Kamnite hiške, krašene s pisanim cvetjem. Gostoljuben sprejem. Naklonjenost do umetniškega ustvarjanja. Miza, obložena z narezkom pršuta in vrčem kraškega terana. Mogočni vaški vodnjaki in slikovit park. Štanjel očara prav vsakogar in prav v vsakem letnem času.

1.  Grad Štanjel

A tudi ti v naselja, ki jih obdaja obzidje, vstopaš s posebnim navdušenjem? Konec koncev prej lahko samo ugibaš, kaj te čaka za kamnito kuliso.

V Štanjel zakorakamo skozi obrambni stolp in pred nami se nariše nov svet. Pot po ozkih uličicah za trenutek odložimo, nemudoma zavijemo na levo in že smo na dvorišču grajskega poslopja. Prijetno urejen ambient nas vabi, da se zadržimo kar tukaj, a naš obisk se šele začenja.

V pritličju obiščemo TiC, kjer nam lahko postrežejo z želenimi informacijami. Nato se lahko povzpnemo v prvo nadstropje gradu, kjer domuje Galerija Lojzeta Spacala.

Lojze Spacal, umetnik Istre in Krasa

Lojze Spacal (1907 – 2000) je bil svetovno uveljavljen slovenski grafik in slikar. Prebival je v Trstu, poznamo pa ga kot umetnika Istre in Krasa. Tu je črpal motive za svoje delo. Pravil je, da mora biti likovna umetnina kot glasba: opojna, zamaknjena in slišna v tišini.

Ogled razstavljenih del, ki jih je Lojze Spacal podaril Sloveniji, je dobrodošel simbolični uvod v raziskovanje Krasa. Kamnita pokrajina, kamnite hiše, kamniti suhi zid. Surova realnost, ki pa je, če jo pogledaš s srcem, prav osupljivo lepa.

Lojze Spacal je v svojem opusu upodobil tudi boleče prizore, ki sta jih zakuhali dve svetovni vojni, ki sta divjali tudi v Trstu in na kraških tleh. Krvavo rdeči odtenki na belem kamnu kličejo v spomin in opomin.

Preobrazba Gradu Štanjel – iz pogorišča v hram umetnosti

Vojna pa ni prihranila gorja niti Gradu Štanjel. Graščina, ki je svojo baročno podobo dobila leta 1661, je bila utrjena že veliko prej. Po drugi svetovni vojni je bilo grajsko poslopje požgano. Ostali so samo zidovi.

V 80-ih letih je Lojze Spacal takratni občini Sežana poklonil del svojega obsežnega opusa. 52 slik, 78 grafik in eno tapiserija iz obdobja od leta 1937 do 1987 je bilo čudovito darilo, najti pa je bilo treba še primeren prostor za odprtje galerije.

Čas je bil za drzno določitev – galerija Lojzeta Spacala bo v palaciju (stanovanjskem delu) Štanjelskega gradu. Sledil je obsežen projekt historične rekonstrukcije palacija. Leta 1988 je Galerija Lojzeta Spacala zaživela. Carsko, kajne?

2.  Gledanica – Turn

Vrstni red obiska ni bistvenega pomena. Če pa se ti po obisku galerije prileže sprehod, je čas za vzpon na hrib Turn. Po simboličnem, likovnem razgledu, se prileže še hribovski.

Ne skrbi, cilj dosežeš že po nekajminutnem sprehodu. Na vrhu, ki se imenuje Gledanica ali Ledenica, se povzpneš na ostanke rimskega stolpa. Razgled te preprosto očara. Na eni strani se razlega komenski Kras, na drugi pa te pogled odpelje v Vipavsko dolino.

No, medve, Postojnčanki, sva zasanjano pogledovali predvsem proti veličastnemu Nanosu. Ga v Postojni občudujeva prav vsak dan in ga je bilo zanimivo videti še z druge perspektive.

Turn pa ni čisto navaden hrib. Na njem je bila naselbina namreč že v bronasti dobi. Prazgodovinsko gradišče oz. kaštelir je bilo poseljeno tudi v železni dobi, potem pa so si ozemlje podredili še Rimljani.

Nekaj tisočletij kasneje je Gledanica prav fina točka za foto postanek ali malico z razgledom.

3. Štanjel in sveti Danijel

Od kod ime Štanjel? Izvor imena Štanjel je precej enostaven – zavetnik vaške cerkve je sveti Danijel.

Cerkev svetega Danijela je bila zgrajena sredi 15. stoletja v poznogotskem slogu. Okoli 150 let pozneje so ji leta 1609 prizidali zanimiv zvonik, ki je postal eden od zaščitnih znakov Štanjela. Ko sva med posedanjem na eni od štanjelskih kamnitih ograj občudovali kupolo, naju je obe spomnila na obliko rakete. Kasneje pa sva brali, da se temu pogosto reče »limonasta oblika«.

4.  Kraška hiša

Štanjel je majhno, stisnjeno terasasto naselje. Zanimivih detajlov pa je v vasi toliko, da bi jih človek občudoval ure in ure. Očara te majhno okence, na katerem se bohotijo bršljanke. Potem občuduješ stara vrata, okrašena z venčkom iz suhega cvetja. Za ovinkom te z gredice pozdravlja druščina vrtnih palčkov. Ne moreš se upreti, da ne bi pobožal_a kakšne od dišavnic, ki dehtijo ob poti. In ta kamen. Surov, a izklesan z ljubeznijo. Kamnoseško delo ni od muh.

Kamen je čudovit gradnik – in amen!

Na Krasu ni kamnit samo temeljni kamen. Kamnite so hiše, suhi zid, škrle na strehi. Nekoč so bili kamniti tudi žlebovi. Ti se stekajo v kamnite vodnjake. Vode na Krasu ni nikoli dovolj. Če je ne uloviš, hitro ponikne skozi apnenčasta tla.

O tem, kako je ta kamnita mašinerija nekoč funkcionirala v vsakdanjem življenju, priča stara kraška hiša, imenovana tudi romanska hiša. Velja za najstarejšo zgradbo v Štanjelu, saj je bila sezidana v 14. ali 15. stoletju.

Kraška hiša je grajena v dveh nadstropjih – v spodnjem je gospodarski del, v zgornjem pa bivalni. Kuhinja in spalnica sta v enem prostoru.

Velike družine so živele nagnetene na majhni površini, ki je bila obenem še zelo temna. Majhna in redko posejana okna so postala ena od značilnosti kraške arhitekture. Prikladna so bila zaradi zaščite pred mrazom, vročino in burjo, ki neusmiljeno brije po kraški planoti. Pa tudi zaradi statike – kamnite stene in strešne škrle imajo svojo težo. Strokovni izraz za škrle je sicer ploščati apnenec, 1 kvadratni meter strehe pa tehta kar neverjetno 1 tono.

Preprosti dom kraškega človeka

V Kraški hiši si ogledamo etnološko zbirko Goriškega muzeja, ki predstavi vsakodnevno življenje kraškega človeka v preteklosti: Stenska niša – škafenca. Preprosta postelja z žimnico iz koruznega lubja – lubenco, pogrnjena z rjuhami iz domačega platna in odejo iz domače preje. Poročna skrinja, zibelka, posodje. Pa orodje za opravila vseh vrst – preša, kamniti terilnik za ječmen in kamnita posoda za shranjevanje masti. Razstavljenih je več kot 200 eksponatov.

Še posebej naju je navdušila večnamenska mentrga oz. kruhova zibel. Zjutraj so v njej mesili kruh, čez dan so jo uporabljali kot mizo, zvečer pa je služila kot zibelka za dojenčka. Ta je mentrgo dobro ogrel, zato je zjutraj kruh lepo vzhajal.

5.  Grajžarjevi

Kraške hiše si nisva ogledali sami. Po njej naju je popeljal Vojko Markočič. Stavba in etnološka zbirka niso bili več zgolj predmeti. Najin vodnik jim je vdahnil zgodbo. Saj veste, kako to gre. Dobrim zgodbam sledijo nova vprašanja, tako se je ogled prelevil v prijeten klepet.

Z ženo Vlasto sta lastnika in upravitelja kraške hiše, doma pa sta v sosednji domačiji. V slednji sta uredila galerijo in okrepčevalnico Grajžarjeva marenda. Seveda sva se nemudoma tudi me odločili okrepčati.

Na Krasu se vedno kaj nareže in kaj popije

Paradni konj kraške kulinarike je seveda kraški pršut, sušen na kraški burji. Pri Grajžarjevih ga narežejo z ročno salamoreznico Berkel. Malica oz. marenda se tu prelevi v pravi obred.

Medve ne jeva mesa in sva si privoščili odličen sir. In s čim sva poplaknili jedačo? S kraškim kraljem – teranom. Vinom polnega okusa, rubinasto rdeče barve. Gostim vinom, ki te okrepča. In ki je, če ga pijemo po pameti, tudi zdravilno.

Štanjel kot navdih za umetniško ustvarjanje

Po tem, ko sva poskrbeli za dobro kri, sva si še ogledali Grajžarjevo galerijo, kjer svoja dela razstavlja tudi Vlasta Markočič. Turistično ponudbo je nadgradila z izborom domiselnih delavnic, primernih za vsakogar.

Na delavnici Po Spacalovih stopinjah si sam_a izdelaš matrico, odtisneš linorez in si tako ustvariš lasten spominek na obisk Štanjela. Odtisneš lahko tudi razglednico. Če imaš raje zgodbe, lahko prisluhneš kamišibajski predstavi v kraškem narečju. Pa še kaj bi se našlo.

Dejavnosti, ki jih ponujajo v Grajžarjevi ustvarjalnici nisva preizkusili, saj je za udeležbo potreba vnaprejšnja prijava. Zagotovo pa se še vrneva in se preizkusiva v grafičnem ustvarjanju. Zagotovo bo zabavno, saj sva v tem smislu veliki nerodi. Kamišibaj pa je vedno zagotovilo za nasmeh na ustnicah.

6.  Maks Fabiani

Štanjel je svojo slikovito podobo dobil tudi z arhitekturnimi posegi Maksa Fabianija. Ta izjemno ploden urbanist in arhitekt je poskrbel za obnovo štanjelskega gradu, ureditev Ferrarijeve vile in načrtovanje imenitnega Ferrarijevega vrta.

Veličastna kariera prvega arhitekta z doktoratom v avstro-ogrski monarhiji

Maks Fabiani (1865 – 1962) je bil rojen v sosednjem Kobdilju, v Štanjelu pa je med leti 1935 in 1945 županoval.

Preden se je leta 1917 vrnil na Kras, je ustvaril izjemno kariero. Bil je eden največjih arhitektov in urbanistov Habsburške monarhije, osebni umetnosti svetovalec prestolonaslednika Franca Ferdinanda in zaupnik ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Zaposlen je bil kot profesor na dunajski tehniški univerzi, sodeloval je s slavnim Ottom Wagnerjem in zasnoval načrte za številne imenitne zgradbe na Dunaju, v Ljubljani in Trstu.

Vrnitev v Štanjel in nova poglavja

Med drugim je je njegovo delo tudi slavni Narodni dom v Trstu, ki so ga leta 1920 požgali fašisti. Grozovit dogodek, kajne? No, Fabianija očitno ni pretirano vrgel iz tira, saj se je leta 1921 včlanil v fašistično stranko, si nadel črno srajco in postal vodja fašistične škvadre. Interpretacije kako, kaj in zakaj se je včlanil, so različne. Mnenja zainteresirane javnosti o njegovem družbenopolitičnem delovanju so še danes razklana. Nedvomno pa je Maks Fabiani skupaj s Plečnikom postavil temelje moderne arhitekture na Slovenskem.

Slavnemu arhitektu so v Štanjelu posvetili razstavo, ki je na ogled v Kvadratnem stolpu – nekdanji grajski kapeli. Me si je še nisva ogledali, saj sva bili že malo na tesnem s časom in sva raje odhiteli v Ferrarijev vrt občudovat potonike. Naslednjič pa razstava zagotovo pride na vrsto.

7. Ferrarijev vrt

Zgodovina piše čudne zgodbe in tudi v Štanjelu je ironija spletla svoje štrene. Zgornji Štanjel je dobil vodovod šele leta 2015. Osem desetletij pred tem pa je slavni arhitekt Maks Fabiani na vedno žejnih kraških tleh izumil poseben vodovodni sistem, kjer se je deževnica zbirala na premeten način, ki je omogočal samooskrbo z vodo. In to ne zgolj za uporabo v gospodinjstvu in namakanje, ampak tudi za zabavo. Ljudje od nekdaj radi pogledamo lušten vodomet, mar ne?

Počitniški raj za tržaško gospodo

Zdravnik Enrico Ferrari, Fabianijev sorodnik in prijatelj iz Trsta, se je na Štanjel navezal do te mere, da je mestece postalo njegov drugi dom. Zanj in za njegova dva brata je Fabiani ustvaril Vilo Ferrari. Nekaj starih hiš, ki so ležale neposredno za obzidjem, je povezal v eno zgradbo.

Pod Vilo Ferrari se je Fabiani namenil urediti vrt in nastala je mojstrovina, ki je še danes vredna ogleda. Tako kot Štanjel je tudi vrt urejen na terasast način. Srce vrta je predstavljal ovalni bazen, sredi katerega leži prikupen otoček, ki ga z vrtom povezuje mostiček v beneškem stilu. Če bi Fabiani to ustvaril danes, bi rekli, da je zadevo zasnoval “direkt za instagram”.

Tu so še paviljon s čudovitim razgledom, pergola, umetna votlina s školjko in vodometi. Pa prekrasno zelenje, ki ga je nekoč dopolnjeval še zelenjavni vrt. Ferrari in klapa so znali uživati. Na informativni tabli je predstavljena fotografija, kako so se po bazenu prevažali s čolnom. Hecni ljudje, ni kaj.

Pri zasnovi vrta je Fabiani ubral kombinacijo elementov tradicionalne kraške arhitekture in modernih trendov. Uspelo mi je ustvariti prepričljivo celoto. Pri gradnji je uporabljal veliko betona, ki je bil v tistem času nov material, ki se je šele uveljavljal. Cementarna Anhovo, pionirka te vrste na našem območju, je takrat delovala šele dve leti. Klasičen material, kamenje, pa so uporabili iz bližnjega kamnoloma Tupelče.

Dobro premišljena in očesu prijetna arhitektura

Kot največjo inovacijo Ferrarijevega vrta lahko nedvomno izpostavimo že prej omenjen vodovodni sistem. Ko so ga pred nekaj leti obnavljali, sploh ni potreboval večjih posegov. Fabianijev mehanizem še danes navdušuje.

Ferrarijev vrt je danes priljubljeno prizorišče porok. Cvetje in rastlinje je čudovito. Okolje pa izjemno fotogenično.

Vrt je nedvomno vreden obiska, vstopnine pa ni. Medve bi ga radi obiskali še v kakšnem drugem obdobju leta, saj se z rastlinjem zagotovo spreminja tudi vzdušje.

8. Kam naprej?

Štanjel sva zapustili skozi isti obrambni stolp kot prej. Obzidje, ki so ga nekoč davno zgradili zaradi obrambe pred turškimi vpadi, je ostalo za nama. Če se nama ne bi mudilo domov, bi si ogledali še vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne. Soška fronta je divjala blizu. Na pokopališču počiva okoli 1000 avstroogrskih vojakov.

Lahko bi se sprehodili tudi do Ville Fabiani v Kobdilju in pokukali, kako zgleda nedavno obnovljeni podeželski dvorec, kjer je bil rojen slavni arhitekt. Tu raste tudi večstoletna murva, za katero ljudje radi rečejo, da bi jo radi slišali spregovoriti. Villa Fabiani je sicer preurejena v gostišče mondene narave, zato je potrebno svoj obisk najaviti.

Vabljivo je zvenel tudi sprehod po Fabianijevih poteh. Ena od njih vodi vse do Kobdija, ob poti pa lahko tudi posedaš na Fabianijevi klopci.

Po novem se lahko po Štanjelu sprehodiš tudi v okviru dogodivščine Škratji Kras, ki bo razveselila predvsem otroke. Na pot, ki meri dobre 3 km, se otroci predhodno pripravijo z branjem slikanice Škratje s Krasa, na pohodu pa vas vodi Krasna beležka.

Naslednjič se bova zagotovo odpravili še kam na kosilo. Če imaš nasvet za kako dobro gostilno v okolici, se priporočava. Štanjel ponuja mnogo različnih doživetij, zato se bova tja zagotovo še vrnili. Kras je prav zares krasen in tja se človek z veseljem vrača. Imaš tudi ti kakšno idejo za prijeten dan na Krasu? V komentarjih spodaj bova z veseljem prebrali tvoje pripombe, predloge, prebliske.

Obenem pa te vabiva, da pokukaš v najino spletno trgovinico in si izbereš lonček zase ali za svoje bližnje. Travelicious lončki so najina zvesta popotnica na klatenjih po bližnjih in daljnih krajih. Naj razveseljujejo tudi tebe!